Blazno blatno ali biologi na jamarskem terenu

Pretekla nedelja je postregla z lepim sončnim vremenom in nekateri člani DŠB smo se pred premočnimi žarki umaknili v podzemlje, natančneje na speleobiološki teren med Grosupljem in Novim mestom. Obiskali smo štiri jame, za vodenje po terenu pa je poskrbel Teo Delić (hvala!).

Ker nas biologe dajejo klasični problemi, povezani s pomanjkanjem spanja, iskanjem opreme v zadnjih 30 sekundah pred odhodom in obveznimi jutranjimi kavami, se je karavana iz Ljubljane v smer Radensko polje odpravila z manjšo zamudo. Med potjo do kave je stik z realnostjo izgubil zadnji avtomobil, za katerega se je izkazalo, da je šel skupaj s potniki v izvidnico na območje, ki smo ga imeli namen obiskati malo kasneje…

Kakorkoli, kavo smo popili ob Teotovi razlagi osnov kraškega sveta, potem pa smo se sprehodili do Lučke jame in se seznanili s pestrostjo podzemnega živalstva (in številom jam v Sloveniji). Za mnoge je bila to prva neturistična jama v življenju. Del jame, ki dopušča obisk brez vrvne tehnike, je kratek, a kljub temu smo našli dovolj nevretenčarskega jamskega življa.

Na pot do Velike Račne, kjer je na naš obisk čakala jama Viršnica, smo se podali po različnih poteh (eni po malo krajših, nekateri smo šli malo naokrog). V Račni je sledilo veselo ponovno snidenje. Sama pot do jame je od nas zahtevala pustolovsko prečenje vode in vzpon po (preveč) stopnicah. V jami se nam je nastavljal tudi slavni proteus, ki se premeteno ni pustil pobliže pogledati, smo si pa zato podrobneje ogledali različne predvsem različne rake ter vrtinčarje, nekaj pa je bilo tudi pajkov in kobilic. Ugodno lego vhoda v jamo smo izkoristili še za skupinsko fotko.

Odhod naprej se je malce zavlekel zaradi mojega fenomenalnega obračanja avta na blatnem travniku. Ker baje na gumah nimam niti P od profila, je avto zaman poskušal priti s travnika, vendar so nato požrtvovalni biologi priskočili na pomoč in ga potisnili nazaj na cesto, za kar jim najlepša hvala, še posebej Katarini, ki je za ta namen žrtvovala najboljše “štumfe”. 🙂

Končno smo se odpravili na nadaljnje spoznavanje domovine in se zapeljali do Lukenjske jame blizu Straže pri Novem mestu, kjer smo med zimskim spanjem zmotili dva velika podkovnjaka.

Bližajoči se temi navkljub smo šli pogledat še zadnjo jamo, Rupo na Brodu, ki se nahaja v gozdu ob Novem mestu. Po krajši orientacijski preizkušnji nam je uspelo parkirati in najti jamo. Vhod vanjo se nahaja na dnu vrtače s precej strmimi stenami, ki so nekatere odvrnile od spusta navzdol. Nekaj se nas je nato po začetni ožini zbasalo do vodne toka, kjer se je že sicer ozka jama spremenila v dobrih pol metra visok rov s potokom po dnu. Za napredovanje je bilo potrebno plazenje po potoku, česar se je lotil samo Teo, ostali pa smo se vrnili do avtomobilov. Teota lep čas ni bilo iz jame, kar so nekateri udeleženci izkoristili kot iztočnico za debato o tem, po koliko urah je smiselno začeti jamsko reševalno akcijo. Na vrhuncu debate se je naš mentor nato živ in zdrav vrnil.

Po celodnevnem terenjenju se vedno prileže tudi malo dodatne teže v želodcu, zato smo prijeten dan nekateri sklenili ob pici in pivu v Radohovi vasi.

Tekst: Jaka Kregar
Foto: Ester Premate

[fileaway sub=”teren122014″ color=”green” iconcolor=”green” flightbox=”multi”]

Leave a Reply