“Historia Magistra Vitae Est.”
Meglena prazgodovina
Mi očanci se še bledo spominjamo, kako se je Marko Jevšek daljnega leta 1995 odpravil nekam v Francijo, kamor ga je zvabil Andras Csepinszky – Čapi, neki Madžar na študiju v Strasbourgu. Nazaj sta prinesla idejo, da se študentke in študenti biologije organiziramo v društvo. To društvo pa se lahko vključi v bodočo Evropsko zvezo društev študentov biologije EBSF.
Kamena doba
Z Mitjo Maružinom in posebno s Primožem Pirihom ter študentom prava Miho Križem ter drugimi ustanovnimi člani (Primož Presetnik, Mojca Kristan, Božo Frajman, Diana Zadravec, Simona Strgulc, Tine Grebenc, Karel Kolarič, Nataša Debeljak) smo izumljali kolo. To se pravi statut Društva študentov biologije, usklajen z najnovejšim zakonom o društvih. Statut je tako dobro izklesan, da je služil za zgled (bolje prepis) statutu mikrobiologov. 16.1.1996 smo imeli ustanovni zbor društva in še istega dne zaupali podpise notarju, da jih overovi. Nato smo vložili overjene podpise, novo izklesano kolo ter zapisnik ustanovnega zbora na državno upravo, bolj natančno v pisarno s strah zbujajočim imenom: Oddelek za javni red in mir pri Ministrstvu za notranje zadeve RS. Torej smo čakali. Kljub temu, da smo čakali, je Diani Zadravec uspelo organizirati potapljaški tečaj (20% popust na prvotno ceno). Pa smo še malo čakali in tako se je končalo šolsko leto 95/96.
Bronasta doba
Predsednik služi državi, tajnik dela diplomsko nalogo in študira zgodovino. Začetni elan ustanovnih članov je izginil. Blagajnika z rdečimi številkami v neobstoječi blagajni nepriznanega društva pa je le zanimalo, kaj počnejo na Oddelku za red. Pa se je odpravil prvič, pa drugič – tu je stvar postala osebna – on proti državi, on proti okorelim uradnikom, pa tretjič. Na tej stopnji se že osebno pozna s šefico, vsemi tremi uradnicami in še z vajencem. Najbrž je grožnja, da bo tam visel celo leto, le zalegla in, glej, glej, po točno enajstih mesecih, 16.12.1996 (samo z osemmesečno zamudo) je Društvo študentov biologije postalo pravna oseba. Nato smo dobili še nekaj pravno potrebnih dokumentov (vse plačano s koleki, prispevki, odkupnino). In tako smo 24.1.1997 dobili žiro račun. V blagajniški knjigi se je bleščala rdeča številka: -15.680,00 SIT. Toda kolegi iz letnika blagajnika ne zapustijo in kar tako na lepe oči in na še lepše obljube in morda grožnje se v društvo včlani (in plača članarino) dvajset kolegov iz letnika. Za obveščanje javnosti o vsem dogajanju in za vse prošnje je zaslužen Jernej Zajc, ki je potrpežljivo prenašal vse literarne izbruhe blagajnika. Taisti Jernej leto dni kasneje postane društveni spletkar, ki ureja društveno spletno stran (webmaster in homepage za narodnjaške bralce).
Potem pa se je spet začelo: ŠOU proti blagajniku. Teden pred iztekom roka se izve, da ŠOU podeljuje status študentske organizacije visokošolskega zavoda in s tem tudi manjšo finančno infuzijo. Tri dni pred iztekom roka za dotacije se izve, da rok sploh obstaja. Spesni se nekaj prošenj in, glej, res so uslišane (vsaka ~10%): ekskurzija na Komno, potapljanje…
Poleti se pridno porabljajo dotacije. Jeseni pa se M.M., P.P., T.G. udeležijo kongresa EBSF v Budimpešti, kjer srečamo legendarnega Čapija z začetka te povesti.
Novi vek
Izvede se občni zbor, izvoli se novo sestavo funkcionarjev društva. Sveža kri (Maja Zagmajster, Janez Prešern) pomladi upe starejših članov in uspešno nanovači še 30 članov. Ter društvo začne delovati normalno.
Danes
Društvo ima čez 800 članov, z vsakoletnim podmladkom. Uspešno izvedenih že mnogo projektov in upamo, da bo tako še naprej.